Morfološka raznolikost slepih postranic

Avtorji znanstvenega članka, Špela Borko, prof. dr. Peter Trontelj, dr. Ajda Moškrič in doc. dr. Cene Fišer, vsi člani Skupine za speleobiologijo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani in prof. dr. Ole Seehausen, z Inštituta za ekologijo in evolucijo na Univerzi v Bernu (Švica), so v znanstvenem članku pojasnili tudi, zakaj so vroče točke podzemne pestrosti na jugovzhodu Evrope. Doc. dr. Cene Fišer, mentor in vodja raziskave, je pri predstavitvi članka izpostavil: »Nenazadnje, posebej živahno dogajanje je bilo prav na območju današnje Slovenije, kar nam nalaga obvezo varovanja te evropske in svetovne dediščine.«

Vroče točke biodiverzitete največkrat povezujemo z daljnimi eksotičnimi kraji. Evolucijski biologi so tam najprej prepoznali fenomen nenadnih evolucijskih dogodkov, ko v kratkem času iz skupnega prednika nastane mnogo ekološko zelo raznolikih vrst. V Evropi je do takšnih evolucijskih dogodkov prihajalo pred več deset milijoni let, v času, ko je bil nastajajoči kontinent še podoben današnjim tropom. Fosilni dokazi pričajo o cvetenju vrstne pestrosti v takratni Evropi. Kasnejše geološke in klimatske spremembe so povzročile izumrtje večine skupin in danes velja prepričanje, da je Evropa biodiverzitetno precej dolgočasen kontinent. Pa je temu res tako? Ali samo nismo iskali na pravem kraju?

 
Razširjenost rodu Niphargus. Krogi predstavljajo posamezne evolucijske linije, velikost kroga odseva število vrst. Zgoraj desno: shematski prikaz poteka poselitve.

V Skupini za speleobiologijo preučujejo življenje v okolju, kjer na prvi pogled ne bi pričakovali velike raznolikosti – v večni temi podzemlja. Stare skupine podzemnih rakov iz rodu slepih postranic (Niphargus) so se z zahodne Evrope po medzrnskih prostorih plitvih voda razširili na jug in vzhod. Ob dvigu kraških masivov iz pramorij Paratetide so izkoristili priložnost in poselili raznolike novonastale podzemne habitate: vse od deročih podzemnih rek in globokih jezer, do majhnih špranj tik pod površjem. Tam so, skriti in zavarovani pred divjanjem ledenih dob na površju, preživeli vse do danes, ko v podzemnih vodah od Irske do Irana živi stotine morfološko in ekološko raznolikih vrst. Največja pestrost podzemnega življa pa je nakopičena prav na območju jugovzhodne Evrope – vroče točke podzemne biodiverzitete. Ob naseljevanju novonastalega krasa današnjih jugovzhodnih Alp in Dinarskega gorovja je namreč prišlo do več sočasnih eksplozij evolucije.

Filogenetsko drevo rodu Niphargus z označenimi glavnimi evolucijskimi linijami in habitati vrst.

Slovenski speleobiologi so z objavo članka v prestižni znanstveni reviji ponovno dokazali, da sodijo v sam evropski oziroma svetovni vrh. Njihove ugotovitve bodo spodbudile odkrivanje evolucijskega razcveta tudi drugih živalskih skupin, kakor tudi ekoloških mehanizmov, s katerimi so preživele dramatične klimatske spremembe v zavetju podzemlja.

Članek z naslovom »Podzemna adaptivna radiacija postranic v Evropi / A subterranean adaptive radiation of amphipods in Europe« je dosegljiv na povezavi 

Študijo je financirala Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.