Študijski program: Ekologija in biodiverziteta

 

Študijski program: Molekulska in funkcionalna biologija

 

Študijski program: Biološko izobraževanje

 

Teme magistrskih nalog

Analiza in primerjava somatotipov osnovnošolcev in srednješolcev na podlagi projekta ARTOS

Mentor: Tatjana Robič Pikel (Biotehniška fakulteta)
Kontakt: , 01 320 3421

Heath-Carter somatotipologija je eden najpogosteje uporabljenih metodoloških pristopov za določanje telesne konstitucije oziroma biotipa posameznika. Sistem temelji na klasifikaciji v tri osnovne komponente: endomorfijo (izraženost maščobnega tkiva), mezomorfijo (mišična in skeletna razvitost) ter ektomorfijo (vitkost in razmerje med višino in telesno težo). Kombinacija teh treh komponent omogoča natančno oceno telesnega tipa, ki je izjemno pomembna v športnem svetu.

Športni trenerji, znanstveniki in zdravniki somatotipologijo pogosto uporabljajo za prepoznavanje predispozicij posameznikov za določene športe, optimizacijo treninga ter spremljanje sprememb telesne konstitucije skozi razvoj in trening. Pri mladih, zlasti osnovnošolcih in srednješolcih, somatotip predstavlja dragoceno orodje za razumevanje telesnega razvoja in prepoznavanje vpliva fizične aktivnosti na oblikovanje telesa.

Magistrska naloga, ki bi analizirala in primerjala somatotipe osnovnošolskih in srednješolskih otrok, lahko ponudi vpogled v razvojne značilnosti ter morebitne razlike med starostnimi skupinami. S podatki, že zbranimi v okviru projekta ARTOS, in nadaljnjo obdelavo rezultatov bi bila analiza pomemben doprinos k razumevanju vpliva športa in telesne aktivnosti na mladostnike.

Etična nespornost raziskave je že potrjena z odobritvijo projekta ARTOS 2023/24 (ARIS J5-50179) - Desetletna študija sekularnih trendov telesnega, gibalnega in psihosocialnega razvoja ter zdravega življenjskega sloga otrok in mladostnikov (nosilka projekta je Fakulteta za šport).

Delo bo možno od začetka poletja 2025 naprej (oz. od pridobitve prečiščene baze podatkov od Fakultete za šport).

 

Naravno pestra bio-raznodiverziteta ali znanstvena utemeljitev domačega poimenovanja ključnih bioloških konceptov

Mentor: Peter Trontelj (BF UL, Oddelek za biologijo)
Kontakt: , 013203368

Mednarodna terminologija s področja biodiverzitete je dokaj dobro dorečena in sprejeta, čeprav je znanstveno in filozofsko ozadje konceptov še odprto za razmisleke. Konceptualni razvoj caplja za lingvističnim, ker je kriza tega, kar želimo obvarovati, tako bliskovita. Ime 'biodiversity' se je porodilo iz nuje poimenovati in vzljubiti nekaj, česar še opredeliti ne znamo, ker je bilo tako samoumevno. O tem v domačem strokovnem okolju nikoli ni bila vodena prepotrebna znanstvena razprava. Država je pod pritiskom EU uzakonila vsebinsko neprimerno slovensko terminologijo, ki ji seveda sledi uradna naravovarstvena stroka. V svobodnejšem akademskem okolju je izrazje manj rigidno. A utemeljitev izbire navadno ostaja implicitna, in avtorji se žal preredko poslužujejo vsega jezikovnega bogastva, ki je na voljo. Zato še vedno nimamo dobro utemeljenega in splošno sprejetega domačega imenoslovja osrednjih bioloških pojmov, ki uokvirjajo naše razumevanje in vrednostno sprejemanje skupinskih vidikov žive narave. Namen naloge je pripraviti celosten predlog slovenske terminologije na tem področju in ga utemeljiti znanstveno ter semantično. Delo zajema podrobno analizo literature, seznanitev s terminološkimi pravili in pomenom potencialnih slovenskih ustreznic, konzultacije s strokovnjaki z naravoslovnega in jezikovnega področja ter oblikovanje predloga in argumentacije.

 

Kljubovanje vodnemu toku kot možni sprožitelj naseljevanja jam pri vodnem osličku (Asellus aquaticus)

Mentor: Peter Trontelj (BF UL, Oddelek za biologijo)
Kontakt: , 013203368

Eno velikih vprašanj evolucije je, zakaj organizmi kolonizirajo manj ugodna okolja od prvotnega in tam osnujejo ločene stalne populacije. Na ta način nastajajo nove vrste, zato gre za enega osrednjih izzivov razumevanja biodiverzitete. Obstoječe hipoteze so odkrito (ker je tam nižja kompeticija, ker je manj plenilcev) ali prikrito teleološke (ker se tam postopoma prilagodijo na nove razmere) ali pa zahtevajo dodatne izjemne okoliščine (poslabšanje razmer v prvotnem okolju, pasivni oz. neprostovoljni prenos). Namen magistrske naloge je testirati alternativno mehanistično razlago. Modelni organizem je vodni osliček, ki se pojavlja v običajnih površinskih habitatih, njegova fenotipsko močno spremenjena različica pa naseljuje tudi jamske vode. Preliminarna opažanja so pokazala, da jamski oslički drugače reagirajo na sunek vodnega toka kot površinski. Ta razlika bi lahko pojasnila, zakaj nekatere živali ostanejo v jami, potem ko enkrat po naključju zaidejo vanjo, druge pa deroča jamska voda spet izpere na površje. V nalogi bomo s pomočjo posebnega podvodnega »katapulta« merili pospeške, pri katerih se posamezne živali še držijo podlage. Primerjali bomo površinske in jamske populacije, zanimalo pa nas bo tudi, kako variabilna je sposobnost kljubovanja sunkom vodnega toka znotraj populacij. Delo je pretežno laboratorijsko, po želji tudi terensko. Tehnološke navdušence bodo razveselile neomejene možnosti za inovacije pri merjenju kritičnega pospeška.

 

Evolucija močerilovega (Proteus anguinus) odziva na svetlobo

Mentor: Peter Trontelj (BF UL, Oddelek za biologijo)
Kontakt: , 013203368

Močeril ali človeška ribica je ena redkih karizmatičnih vrst kraškega podzemlja. V Slovenij ima že kar sloves neuradnega nacionalnega simbola. Je predmet aktualnih znanstvenih raziskav zaradi številnih posebnosti, med drugim ogromnega genoma, neverjetne dolgoživosti in zmožnosti stradanja, izjemnih čutilnih in fizioloških sposobnosti, pa tudi kompleksne evolucijske zgodovine in ogroženosti. Nedavno so italijanski raziskovalci na podlagi rednih dnevnih opažanj v kraških izvirih zaključili, da so se močerili ponekod sekundarno prilagodili na izkoriščanje izvirskih habitatov in se s tem k življenju na površju (https://doi.org/10.1007/s10750-024-05638-8). Takšen evolucijski povrat je malo verjeten. Toliko bolj vznemirljiva je alternativna razlaga, da gre v resnici za najbolj evolvirano stopnjo jamskega življenja, pri kateri je izgubljena vsakršna ubežna reakcija pred svetlobo. To bi določenim populacijam močerila, ki je sicer v splošnem znan kot močno fotofoben, dovoljevalo, da se tudi čez dan pojavljajo v kraških izvirih. Magistrska naloga je namenjena testiranju te hipoteze. Delo je pretežno terensko, potekalo bo v enostavno dostopnih jamah. Pri različnih populacijah močerila bomo s standardiziranim protokolom osvetljevanja vzbudili ubežno reakcijo in merili njeno intenzivnost. Rezultati bodo osnova za opis vedenjske kvantitativne lastnosti in njene variabilnosti. Glavni potencial je v ugotavljanju evolucijsko genomske osnove vedenja. Kandidat-ka bo deležen/-na vse potrebne podpore in strokovnega spremstva pri delu v jamah. Jamarsko znanje ni pogoj, je pa prednost. Terensko delo bo ustrezno finančno kompenzirano.

 

Arhiv tem magistrskih nalog