So razmere na področju slovenske samooskrbe s hrano res alarmantne? Kje so rešitve?
Pred dnevi smo brali obsežen članek v Delovi Sobotni prilogi, ki nosi naslov »Razmere so alarmantne, a tega ne zaznamo, ker so trgovinske police polne«. Strokovnjaki Biotehniške fakultete - Oddelka za agronomijo, se z napisanim v splošnem sicer strinjajo, a obenem opozarjajo, da kot stroka na nekatere anomalije opozarjajo že leta.
Spodaj so avtorji asist. dr. Rozalija Cvejić, doc. dr. Vesna Zupanc, prof. dr. Nina Kacjan Maršič, izr. prof. dr. Ana Slatnar, doc. dr. Marko Fajšman, prof. dr. Robert Veberič in asist., raziskovalka Jerneja Jakopič pripravili obsežen in poglobljen odziv na omenjeni članek.
"Za večjo lokalno oskrbo s hrano je infrastrukturne ukrepe potrebno nadgraditi s tržnimi. Osnova je, da izgradimo 20.000 ha namakalnih sistemov, skladišča in nekaj rastlinjakov. Vendar ta ukrep mora temeljiti na učinkoviti tržni strategiji povezane prehranske verige – ki pa je ni. To so ponudniki hrane (Slika 1). Kje je strateški načrt trženja, kje je odkup, ki bi pravično odražal pridelovalne pogoje? Povprečna kmetija je velika manj kot 7 hektarjev nesklenjenih obdelovalnih površin. Lastna cena proizvoda na takih površinah je višja kot cena proizvodov povprečno mnogo večjih pridelovalcev iz tujine s katerih smo preplavljeni na Slovenskem trgu. Kaj pa tržni mehanizmi? Kaj nam lahko tržni mehanizmi ponudijo?
Slika 1: Ponudniki lokalne hrane v sklopi kampanje Naša super hrana (MKGP, 2024)
Želje so, posamezni zanimivi dobri primeri so, sistematične ureditve pa manjkajo. Potreben je razvoj mikro-lokalnih prehranskih sistemov, ki učinkovito povežejo pridelovalce in omogočijo usklajeno dobavo večjih količin lokalno pridelane hrane v šole, vrtce, restavracije in trgovine. Kar ni mogoče sveže porabiti, mora v predelavo.
Jasno, to ni mogoče čez noč, začne se z dobrim akcijskim načrtom in postopno izvedbo. Strateški načrt Skupne kmetijske politike je meni prostovoljnih intervencij (z izjemo pogojenosti, ki je obvezna). Ta skupek intervencij kmetijski sektor zeleni, digitalizira in vzpodbuja njegov prehod v podnebno nevtralno. Ni pa to dokument, ki bi podal cilje pridelave po skupinah kmetijskih rastlin.
Namakanje je le eden v nizu ukrepov, ki lahko pripomorejo k povečanju samooskrbe. Zgolj namakalni sistemi ne bodo zadoščali za lokalno oskrbo s hrano, so pa, vsaj kar zadeva jagodičevje in zelenjavo, osnova. Potrebna je zaščita kmetijskih zemljišč, jasna strategija razvoja, delo z ljudmi. Težave z uvajanjem namakalnih sistemov, kljub nekaterim zakonodajnim in organizacijskim spremembam na ravni države, vztrajajo. Ključna naloga je, da se na Skladu kmetijskih zemljišč vzpostavi implementacijsko skupino petih polno zaposlenih, ki bodo učinkovito povezali celotno verigo, od sredstev do podpore pri načrtovanju na terenu. Zaenkrat je ta veriga prešibko vzpostavljena, novogradnje pa so v največji meri odvisne od interesa lokalnih deležnikov, pridelovalcev in lokalne skupnosti. Ta interes se veča, a počasi.
FOTO: Canva
Težave s katerimi se soočamo pri izvedbi namakalnih sistemov kot so dolgotrajnost postopkov in pomanjkanje interesa lokalnih deležnikov, so dobro opisan šolski primer težav, ki se pojavijo pri uporabi načela »od spodaj navzgor« v prostorsko in administrativno kompleksnih projektih. V takih razmerah imajo tudi velike denarne vzpodbude – 100 % povračilo stroškov – premajhen učinek. Preiti moramo v proces, ki je vóden, kjer imajo lokalni deležniki na poti k uvedbi namakanja trdno oporo v za to namenjenih implementacijskih ekipah.
Država je z nekaj koraki sicer dobro zastavila. Spremenili smo Zakon o kmetijskih zemljiščih in sedaj je možno uvesti državne namakalne sisteme. To olajša izvedbeno namakalnih sistemov vsaj na državnih zemljiščih. Vendar tudi državna zemljišča niso velike 10.000 ha sklenjene površine, ki bi bile izolirane od ostalega sveta. Tudi državne namakalne sisteme uvajamo na zasebnih zemljiščih, kjer implementacijska skupina na ravni države trči ob strinjanje pridelovalcev. Pridobiti strinjanje pridelovalcev je osnovni korak, ki ga ni možno preskočiti in ga tudi ni smiselno preskočiti.
Vendar, ko pogledate v lastniško strukturo postane zadeva kompleksna. Za primer vzemimo načrtovani državni namakalni sistem Starše, ki ima potencialno enako dobre pogoje, kot najboljše delujoči namakalni sistem v Posavju, Kalce Naklo. Predvideno območje zajema 370 ha in je v lasti 172 lastnikov. Gre za lastniško zelo razdrobljeno območje, kjer je 2,7 ha na lastnika in 67 % lastnikov mora podpisana pogodba o namakanju, da gre projekt naprej. Ta korak je potrebno voditi v dialogu. In je dolgotrajen. V tej fazi projektanti nemalokrat spremenijo idejno zasnovo, da se prilagodijo željam uporabnikov, raziščejo se tudi novi predlogi, ki jih dajo uporabniki. V tej fazi uporabnika zanima: kakšna bo cena obratovanja namakalnega sistem, kako pogosto ga bo uporabljal, kaj lahko iz njega iztrži? Tukaj pa je možnosti nešteto, odvisno od tega kaj bo pridelovalce gojil in kakšne bodo razmere na trgu. Kako dobro organizirana prehranska veriga ga čaka na trgu? Na domačem trgu ga čaka tekma z mnogo večjimi predelovalci iz tujine. Ta negotovost je pomembna ovira pri investicijskih odločitvah, ker na koncu ne odtehtajo vložka.
FOTO: Canva
Hkrati vemo, da pridelava vrtnin brez namakanja ni mogoča. Tudi v izjemno mokrem letu 2023 so pridelovalci na Gorenjskem na kapljično namakani površini pridelali 20 t/ha več čebule kot na nenamakani površini. Deset dni brez padavin v zgodnjih občutljivih fazah rasti čebule odločilno vpliva na pridelek na koncu. Poskusi iz leta 2024 na solati v isti regiji kažejo na velike možnosti zmanjšanja porabe vode z uporabo biostimulansov. Iz poskusov v Klečah v obdobju 2020-2024 vemo, da natančno vodenje namakanje zelenjave zmanjša porabo hranil. Dopolnilno namakanje oljnih buč je že nekaj let stalnica s katero premostimo spomladansko in poletno sušo v Severovzhodu države. Iz poskusov v nasadih oljk v obdobju 2018-2023 nad Koprom vemo, da namakanje izboljša pridelek in da je z deficitnim namakanjem možno zmanjšati porabo vode brez tveganj za pridelek. Iz prakse vemo, da je namakanje v hmeljarstvu nepogrešljivo, četudi natančne tehnologije namakanja niso še do potankosti razvite. Poskusi z natančnim namakanjem koruze, soje in ostalih poljščin so stalnica v Pomurju. Začetni poskusi z namakanjem namiznega grozdja v Vipavski dolini v obdobju 2019-2022 so dali dobre rezultate. Začeli smo se resneje spogledovati tudi z namakanjem travinja in pašnikov. In teh primerov je še in še.
Namakanje se pogosto izpostavlja kot rešitev za povečanje samooskrbe in zmanjšanje ranljivosti na sušo. Po Evropi pa se jasno kaže, da se skoncentrirano opremljene površine za namakanje, zaradi zimske suše in pomanjkanja snega, vse pogosteje soočajo s pomanjkanjem vode. Mislil smo, da smo z namakanjem rešili problem, a kot kaže so tu novi izzivi. Kot je nedavno poudarila European Irrigation Association je ključ v trajnostnem načrtovanju namakanja in natančnem vodenju namakanja. To potrjujejo tudi nedavne objave v reviji Nature. V nasprotnem primeru je namakanje za okolje lahko obremenjujoče. Poleg namakanja je potrebna prilagojena izbira kmetijskih rastlin. Imamo še popolnoma neraziskane možnosti kontroliranja suše skozi »reducirano odvodnjo«, ko z ročno ali na daljavo vodenimi pregradami v dobro delujočem osuševalnem sistemu kontroliramo gladino talne vode in dovajamo vodo za izvajanje podzemnega namakanja. V Sloveniji je 74,000 ha osuševalnih sistemov. Kakšen je potencial za alternativne tehnologije upravljanja s sušo na teh površinah? Manjkajo nam pilotni poskusi na tem področju.
Ko pogledamo pobližje, so potenciali za rabo vode v Sloveniji razmeroma neugodni (Slika 2). Zelena območja imajo relativno dobro razpoložljive vodne vire in na teh območjih je potrebno ciljno delo z lokalnimi deležniki, da se zagotovi strinjanje lastnikov zemljišč za uvedbo namakanja. To so strateške površine družbe. Za te površine je potrebno urediti vse strokovne podlage in izvedbene načrte ter preiti v izvedbo državnih ali od države močno podprtih projektov. Rdeča območja imajo slabo razpoložljive vodne vire. Na teh območjih je možno iti v dve smeri: v zagotovitev manjših zadrževalnikov za vodo, kot denimo na Goričkem, kjer imamo nekaj dobrih primerov ureditve manjših akumulacij in namakanja na manjših površinah; ali ureditev večjih vodnih zadrževalnikov, ki se na Primorskem kažejo kot nuja. Da ne bi na namakanih območjih v prihodnje zapadli v enako past kot drugod po Evropi, je te strokovne podlage nujno posodobiti z upoštevanjem projekcij podnebnih sprememb.
Če pogledamo situacijo na terenu, državne, strateške, načrtovalske aktivnosti potekajo na nekje 3000 ha površin, od Zadobrove, Obale, Ptuja, Starš, Kidričevega in Hajdine. Posamezni projekti so v različnih faza realizacije. Težave so že znane, ali manjka interesa lokalnih deležnikov ali pa se zatika pri prostorskih pogojih in vodnih virih. Proces teče naprej, a zagotovo v premalo ambicioznem obsegu in s premalo številno implementacijsko ekipo na državni ravni.
Slika 2: Razpoložljivost vodnih virov za namakanje
V Sloveniji, kljub majhnemu obsegu namakanih površin, uporabljamo najboljšo razpoložljivo tehnologijo za namakanje. Za natančno vodenje namakanja in varčno rabo vode imajo vsi pridelovalci, kot storitev ARSO, na voljo sistem za podporo odločanju o namakanju (SPON). Ta nam upoštevaje trenutno vsebnost vode v tleh in razvojno fazo rastline preračuna pet-dnevno priporočilo za namakanje, ki pridelovalcu služi v oporo pri odločanju o rabi vode in hranil. S čezkonzorcijskimi aktivnostmi v okviru institucij znanja v podporo prehodu kmetijstva v zeleno, digitalno in podnebno nevtralno gremo v smeri vzpostavitve javne mreže merilcev za spremljanje razpoložljivosti vode v tleh, ki nam bo pomagala optimizirati merilno shemo za uravnavanje namakalnih obrokov, da bo ta bolje prilagojena izvedljivosti na terenu in bo kompatibilna s satelitskimi produkti. V Sloveniji so pogoji za trajnostno rabo vode na zavidljivo visoki ravni. Vendar to ne bo bistveno doprineslo k samooskrbi. Osnova je, da ob pomoči močne implementacijske skupine v sodelovanju z lokalnimi deležniki in projektanti izgradimo 20.000 ha strateško namakanih kmetijskih površin, ki bodo osnova za pridelavo lokalne hrane in razvoj mikro-lokalnih prehranskih sistemov.
Obenem zgolj namakanje in izgradnja rastlinjakov ne bo zadostovalo za doseganje samooskrbe Slovenije z rastlinsko hrano. Poudarjamo, da podpiramo povečanje deleža površin z namakalnimi sistemi in izgradnjo rastlinjakov (še posebej, če se slednje umesti na degradirana območja, ki morda niso primerna za pridelavo rastlin v tleh zaradi npr. onesnaženosti), ampak je ključno, da se hkrati reši tudi druga vprašanja.
FOTO: Canva
Za doseganje samooskrbe na dolgi rok je nujno ukrepati na področju preprečevanja zaraščanja in pozidave (izgube) kmetijskih zemljišč
Kljub zakonodaji, kot sta Ustava RS in Zakon o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), ki v Sloveniji predvidevata zaščito kmetijskih zemljišč, ter različnimi prostorskimi načrti, ki naj bi sledili ohranjanju rodovitnih kmetijskih zemljišč, se gradnja pogosto izvaja prav na teh zemljiščih. Izguba območij pod varovalnim režimom zahteva nadomeščanje izgubljenih habitatov, kot to določa zakon o ohranjanju narave (UL RS 06/04, 102. člen), za to potreben prostor pa se umesti na preostali odprt prostor – pogosto kmetijska zemljišča. To se odraža v kontinuirani izgubi pridelovalnega potenciala. Zaraščanje KZ pa je po našem mnenju posledica: 1) naravnih omejitvenih dejavnikov (premajhen dobiček zaradi nizkega pridelka oz. prezahtevne obdelave) ali 2) naravovarstvenih in drugih ukrepov, ki omejujejo intenzivnost pridelave.
Sama intenzifikacija kmetijstva s pomočjo namakanja in izgradnje rastlinjakov ne bo pripomogla k celostni samozadostnosti, če bomo hkrati izgubljali najboljše in druge pridelovalne površine. Izgradnja namakalnih sistemov in rastlinjakov bo izboljšala samooskrbo izven sezone, (omogoča pridelavo v sušnih in hladnih obdobjih), vendar pa hkratna izguba kmetijskih zemljišč neposredno vpliva na zmanjšanje pridelave v sezoni, ko so rastne razmere optimalne za pridelavo na prostem. Zato je za dolgoročno samooskrbo ključno, da se z namakalnimi sistemi in rastlinjaki ne zgolj dopolnjuje pridelava, temveč da se hkrati aktivno ohranja, širi in zaščiti najboljše kmetijske površine.
Visokotehnološki rastlinjaki predstavljajo problem z delovno silo in energijo
Težave z pridobivanjem delovne sile so prisotne že zdaj in težko je verjeti, da bo ta v prihodnje bolj dostopna. Gre za ne-redno (sezonsko), fizično zahtevno delo s prenizko plačo. Povečanje visokotehnoloških površin bo povečalo potrebo po delavcih, ki jih ni, kar bi lahko vodilo v višje plače (da se privlači delavce), posledica pa bo dražja pridelava ter dražja hrana, ki je težko dostopna za domačega kupca in spet bi bila tista iz uvoza bolj privlačna. Cena energentov na trgu se stalno povečuje, kar podraži nujno potrebne ukrepe (dodatno osvetljevanje, ogrevanje, hlajenje,…).
FOTO: Canva
Če že, potem bi morali biti ti sistemi visokotehnološki, ki bi omogočali avtomatizirano obdelavo, ter bi primarno izkoriščali obnovljive vire (sončno, vetrno ter geotermalno) energije, da se zadosti pogojem trajnosti. Izkušnje iz zahodne EU (NL) so, da nekateri takšni sistemi ob višanju cen energentov (v NL je to večinoma z. plin) hitro postanejo ekonomsko neugodni kar vodi v opuščanje pridelave. Energija bi se torej morala pridobivati na način, ki je manj odvisen od trga (lastna sončna elektrarna, vrtina za geotermalno vodo in podobno).
Poleg tega je pomembno upoštevati vplive podnebnih sprememb, ki vodijo v ekstremne vremenske razmere (poplave, veter, toča), kar pomeni, da mora biti nova infrastruktura nujno prilagojena novim podnebnim razmeram.
Problem je tudi neprimerno deljenje sredstev; v Sloveniji smo priča propadanju majhnih kmetij, posebej tistih na območjih z omejitvenimi dejavniki. Eden od razlogov za to je način razdeljevanja sredstev iz SKP EU. Po podatkih EK petina največjih kmetij prejme nekje 80 % sredstev SKP, pri čemer med največje upravičence sodijo tisti posamezniki, ki so že tako ekonomsko bolj uspešni. Čeprav obstajajo programi za podporo manjšim kmetijam (podukrep 6.3 – Pomoč za zagon dejavnosti z 15,4 milijona evrov nepovratnih sredstev), se mnogi mali kmetje soočajo z zahtevno birokracijo ter s problematiko izvajanja ukrepov varovanja narave in omejene intenzifikacije, kar otežuje dostop do teh sredstev in posledično onemogoča intenzifikacijo in povečanje proizvodnje.
Zelenjadarstvo - vrtnarstvo
Zelenjadarstvo kot najintenzivnejša panoga v kmetijstvu omogoča hitro prilagajanje tako trgu, kot tudi izkoriščanje lokacij z ustrezno mikroklimo SV, JV in JZ del Slovenije. S pravilnim načrtovanjem pridelave bi lahko poskrbeli za oskrbo s svežo zelenjavo vsaj lokalnega prebivalstva. Pri načrtovanju pridelave pa pogosto naletimo na problem, saj je tržna pridelava vezana na potrebe trga, ki so se v zadnji 20-30 letnih močno spremenile. Nekoč je veljalo, da je zdrava sezonsko pridelana zelenjava, kar je pomenilo, da smo imeli plodove paradižnika, paprike, jajčevca, kumar, bučk na mizah v poletnem času, od junija naprej. V jeseni in čez zimo pa smo se z vitamini, minerali in vlakninami iz zelenjave oskrbovali z uživanjem solatnic (endivije, radiča), kapusnic - svežih in predelanih – zelje, cvetača, ohrovt in korenovk – rd. pesa, koleraba, redkev, repa,…. .Te navade smo opustili in danes potrošnik pričakuje na trgovski polici svežo kumaro, bučko, papriko tudi decembra, januarja,à kar nakazuje na to, da bi bilo potrebno osvetiti tudi potrošnika o pomembnosti uživanja sveže, lokalno pridelane zelenjave. Zelenjadnice namreč po pobiranju zelo hitro izgubljajo na kakovosti, zato je krajša pot od pobiranja do trženja v korist ohranjanja večje kakovosti pridelanih vrtnin.
FOTO: Canva
Pridelava izvensezonske zelenjave v SLO, da ali ne?
Za nekatere od zelenjadnic (solatnice, kapusnice) - DA, na območjih, kjer klimatske razmere to dopuščajo (Primorska, Goriška); plodovke – POGOJNO – kjer je možno ogrevanje z geotermalno energijo (Panonska nižina);
Smiselna je postavitev enostavnih objektov zavarovanega prostora (manj birokracije, zahtevanih dovoljenje za postavitev) - interventno ogrevani rastlinjaki, prekriti z dvojno mehko kritino za zgodnejše zasnove in pridelavo solatnic, kapusnic, čebulnic, stročnic (osrednja Slovenija), plodovk (Primorska, Prekmurje, Dolenjska). Bolj kot izvensezonska pridelava pride v poštev podaljšanje sezone – zgodnejše zasnove in podaljševanje rastne dobe v jesen.
Nekaj razlogov zakaj izvensezonska pridelava toplotno zahtevnih vrtnin v SLO ne more biti ekonomsko uspešna, razen izjem (ogrevanje z geotermalno energijo -SV Slovenija) je navedenih v spodnjem opisu o stanju rastlinjaške pridelave v svetu in Evropi ter razlike v klimatskih razmerah v SLO glede na Španijo, Nizozemsko (podatki povzeti po dipl. delu Andraž-a Corel-a, 2014):
- Območje Evrope lahko razdelimo na dva dela: Severna in centralna Evropa – mrzle zime in zmerno topla poletja; Južna Evropa: mile zime in vroča poletja (mediteransko podnebje)
- Razlike v sončnem obsevanju: v sredozemskih državah – od 2-3krat bolj intenzivno kot v državah na S in centralnem delu Evrope. To so razlogi, da so na S in centralnem delu Evrope prevladujejo steklenjaki; na J pa plastenjaki
FOTO: Canva
Pridelava vrtnin v Sloveniji v prihodnjih letih
Slovenija je imela leta 2000 47-% samo-oskrbo, delež samooskrbe se je do leta 2010 spustil na samo 30 %. Zadnja leta delež samo oskrbe raste, vendar se gibljemo pri približno 40 %. Delež samooskrbe bi ob »zavidanja vrednih podnebnih dejavnikih« Sloveniji omogočal pridelovanje številnih zelenjadnic na prostem, a kot kažejo podatki, žal ni tako. Z ustreznejšim vključevanjem zavarovanih prostorov v pridelavo bi dalj časa lahko zagotavljali samooskrbo z večjim naborom plodovk, ki so toplotno zahtevnejše. Podatki kažejo, da je le dobrih 6 % pridelovalnih površin namenjenih pridelavi zelenjadnic v zavarovanih prostorih. Številke opišejo popis tržnega vrtnarstva za leto 2022 in navajajo pridelavo zelenjadnic na 2.536 ha osnovnih površin, na 1570 kmetijskih gospodarstvih. V povprečju je naša zelenjadarska kmetija velika 1,62 ha. Te številke so manjše od tistih v tujini, vendar še vedno ne tako nizke, da na njih ne bi bilo mogoče pridelati toliko, da bi nizko stopnjo samooskrbe dvignili.
Delovno intenzivna dejavnost in logistika
Izzivi, s katerimi se srečuje zelenjadarstvo, so zelo raznovrstni, a marsikakšen od izzivov je rešljiv. Posebnost zelenjadarske pridelave je delovna intenzivnost. Zelenjadarsko pridelavo zaradi strnjenih presežkov lahko obvladamo le z najemom sezonske delovne sile, ki pomaga pri izvajanju posameznih agrotehnoloških ukrepov in pobiranju pridelka. Tu imamo več možnosti za optimizacijo. Pridelava večjega števila zelenjadnic omogoča konkurenčnost s preostalimi ponudniki na trgu, saj si potrošnik (končni kupec/gostinski obrat/javni zavod) želi enega dobavitelja za več artiklov. Ozka usmeritev v pridelavo ene ali manjšega števila zelenjadnic omogoča specializacijo delovnih strojev. To prinese ozko specializacijo tudi pri urejanju pakirnih in hladilnih kapacitet, vendar zahteva večje finančne vložke. Naj omenimo digitalizacijo v kmetijstvu. Ta se ne razvija za izpodrivanje vključevanja človeka v delovne procese, ampak kot odgovor na pomanjkanje delovne sile za opravljanje fizično zahtevnega dela in zagotavljanje stabilne pridelave hrane. Vsi uporabljeni stroji (digitalizacija) imajo prednosti in slabosti, njihove cene pa so še vedno zelo visoke. Tako že majhen robot za okopavanje ekoloških vrtnin stane okoli 40.000 €, roboti za okopavanje solatnic na večjih površinah pa 300.000 €.
Ekstremni vremenski pojavi, kot so suša, poplave in vročinski valovi, postajajo vse pogostejši, to pa vpliva na pridelavo zelenjave. Pri tem ne moremo mimo nujno potrebnega namakanja pri zelenjadnicah. Razporeditev padavin v Sloveniji ni ustrezna za pridelavo zelenjave.
Optimalna oskrba z vodo
Zelenjadnice ne glede na način zasnove posevka prek sadik s koreninsko grudo ali z neposredno setvijo potrebujejo ustrezno vlažnost tal takoj po presajanju/setvi. Oskrba z vodo mora biti ustrezna tudi za vsako zelenjadnico, in to v zanjo pravem obdobju rasti in razvoja rastline (oblikovanje čebule pri čebuli, oblikovanju plodov pri plodovkah ... ). Pri tem smo pri nas še vedno šibki. Pridobivanje ustreznih dovoljenj/soglasij je preveč dolgotrajno in za marsikoga preveč zapleteno, začetna investicija je za marsikatero kmetijsko gospodarstvo prevelika, to pa pri pridelovalcih lahko pripelje celo do konca zelenjadarske pridelave. Utopična je že misel o gradnji nekaj večjih namakalnih sistemov v Sloveniji, saj je vprašljivo, ali bi njihovo skupno upravljanje zaživelo, saj ga otežujejo precej različne potrebe vsakega
posameznega uporabnika. Na terenu opažamo gradnjo lastnih namakalnih sistemov na zelenjadarskih kmetijah, ki je omogočila pridelavo neodvisno od padavin; s tem se vsaj nekoliko ublaži ena izmed ekstremnih vremenskih okoliščin. Druga rešitev pri tem je seveda selitev pridelave v zavarovani prostor. Vendar je treba biti pozoren, saj je pri tem je zmotno razmišljanje, da s tem rešim pridelavo. Kapusnice, korenovke, gomoljnice, čebulnice, stročnice so skupine vrtnin, pri katerih pridelava tudi v svetu poteka na prostem. Njihova pridelava se ne bo preselila v zavarovan prostor.
Investicije v zavarovane prostore
Slovenija ima z vidika podnebja bolj idealne razmere za postavitev rastlinjakov samo na račun sončnega obsevanja in s tem povezanih stroškov ogrevanja in dodatnega osvetljevanja v delu leta, ko je dan kratek. Vendar moramo tudi pri tem opozoriti na vprašanje visoke začetne investicije. V tujini se ta vlaganja izpeljejo v okviru kmetijskih podjetij, to ni več stvar kmeta kot posameznika. Na slovenskem trgu pa se to ne zgodi in sprašujemo se, ali bomo poleg uspešnih podjetij dobili še koga in kaj bo to prineslo za sedanja podjetja in tudi za posamezne kmete.
Novosti so drage
Pridelovalci zelenjave so pred izzivi, ko se srečujejo z vse večjimi pritiski bolezni in škodljivcev, ki so posledica višjih temperatur, vse bolj milih zim. Zaradi majhnosti obsega pridelave tudi nimajo enakega nabora fitofarmacevtskih sredstev, ki so dostopna v tujini. K sreči se vse bolj vpeljuje biotično varstvo rastlin, ki pa zahteva dodatno znanje, nekoliko večje stroške varstva rastlin, prav tako ni zagotovljeno delovanje (za uspešno delovanje morajo biti upoštevani vsi izbrani parametri).
Manjša kmetijska gospodarstva pogosto zaostajajo pri uvajanju novih tehnologij, kot so pametno kmetijstvo, napredni namakalni sistemi in digitalizacija proizvodnih procesov, s čimer se lahko zmanjšata učinkovitost in donosnost pridelave.
Nizka donosnost pridelave
Pridelovalci se srečujejo s pritiskom velikih trgovskih verig, ki določajo nizke odkupne cene, kar vpliva na rentabilnost pridelave. To še posebno prizadene manjše kmetije, ki imajo omejene možnosti za dogovarjanje o boljših cenah. Slovenija je pod pritiskom močne konkurence iz držav z nižjimi pridelovalnimi stroški, kot so Italija, Španija in države Balkana. Poceni uvožena zelenjava pritiska na domače pridelovalce, ki teže konkurirajo na trgu. A tudi tu bi morali najti ustrezne rešitve za ohranjanje pridelave na manjših kmetijskih gospodarstvih, na katerih bi zaradi manjše količine pridelka lahko poskrbeli za oskrbovanje lokalnih potrošnikov (javnih zavodov). Javni zavodi v Sloveniji so po Zakonu o javnem naročanju in Uredbi o zelenem javnem naročanju zavezani k spoštovanju pravil o javnem naročanju zelenjave.
FOTO: Canva
Glavni cilj javnega naročanja je zagotavljanje gospodarne, učinkovite in pregledne porabe javnih sredstev, brez favoriziranja posameznih ponudnikov. Najpogostejši kriterij pri izbiri ponudnika je žal najnižja cena. Ena izmed izjem pri izbiri ponudnikov so živila, ki so vključena v sheme kakovosti ali izpolnjujejo standarde kakovosti ter so trajnostno pridelana in predelana (op., sheme kakovosti pri zelenjavi nimamo). Zakon dopušča izjemo, po kateri naročnik lahko izvede naročilo zunaj rednih postopkov javnega naročanja, če ocenjena vrednost ne presega 20 % vrednosti izločenih sklopov brez DDV ali največ 80.000 EUR. Ta izjema daje javnim zavodom priložnost za nakup lokalno pridelane zelenjave. Ko je vzpostavljen odnos med naročnikom in pridelovalcem, je ta pogosto trden in dolgotrajen. Pozitivni učinki tega sodelovanja se kažejo v uspešnem poslovanju pridelovalca, zagotovitvi varne in kakovostne zelenjave in manjšem ogljičnem odtisu. Tako je javnim zavodom omogočena stalna preskrba z lokalno pridelano zelenjavo, ohranjajo pa se tudi delovna mest v kmetijski panogi in konec koncev tudi podoba krajine. Ravno zadnje dvoje zapisano je tisto, česar se največkrat ne zavedamo oziroma se ne zavedajo pri vključevanju lokalnih dobaviteljev (v javnih zavodih, gostinskih obratih). Delež lokalno pridelane zelenjave, ki jo prejmejo javni zavodi, ni natančno znan. Zato je ključnega pomena, da se oblikujejo modeli spremljanja dobavljenih količin, kar bi omogočilo preverjanje učinkovitosti sprejetih zakonskih ukrepov.
FOTO: Canva
V zadnjih petih letih so se cene zelenjave v Sloveniji večinoma zvišale, zlasti zaradi slabših letin, vremenskih vplivov in višjih stroškov pridelave. V nekaterih obdobjih, na primer med pandemijo covida-19, so cene občutno zrasle, kar je vplivalo tudi na ponudbo in povpraševanje po lokalnih pridelkih, a to na žalost ni trajalo dolgo. Na splošno se sezonsko nihanje cen v Sloveniji kaže v intenzivni rasti cen svežih zelenjadnic, kar je opazno predvsem pri nekaterih vrstah, kot so solata, paradižnik in kumare. Sveže zelenjadnice so dosegale večjo rast v primerjavi s splošno inflacijo. Leta 2021 so cene v povprečju dosegle indeks 150 (osnova 2015), kar kaže na opazno rast cen. Ta je tudi pri uvoženih pridelkih, kar podpira upanje, da s pridelavo vrtnin v Sloveniji vztrajamo še naprej. Na ravni države bo treba sprejeti jasne razvojne cilje, v katere ni vključeno le ministrstvo za kmetijstvo, ampak tudi druga ministrstva. Pri potrošniki pa moramo privzgojiti zavedanje o vrednotah nakupa lokalno pridelane zelenjave (ogljični odtis, trajnost, ohranjaje delovnih mest, podoba krajine).
Poljedelstvo
Gotovo je prehranska varnost izrednega pomena. Glavno težavo, da nismo samooskrbni, vidim v dveh stvareh, to je prosta trgovina in premalo površin. Kmetje bi pridelali več, toda samo, če bi bil trg za prodajo pridelkov-ki ga pa ni, ker trgovine raje uvažajo cenejše surovine. Ali bi morala država regulirati uvoz? To nebi bila več prosta trgovina in tako v nasprotju z EU. Druga rešitev je, da bi slovenski kmetje še ceneje prodajali svoje pridelke – to seveda tudi ni mogoče, že sedaj so cene ponekod smešne. Kmetje, ki jih jaz poznam (poljedelci, zelenjadarji, tudi sadjarji) iz Posavja, nekaj iz Štajerske, Gorenjske in Prekmurja, bi se širili, toda glavna težava je največkrat v tem, da ni površin-to pomeni, da so vse njivske površine uporabljene (gre za zemljišča v ravnih predelih, ne OMD).
Kar piše v članku, da je rešitev namakanje in postavitev sodobnih rastlinjakov, se nanaša na zelenjadarstvo. Gotovo sta to dve dobri rešitvi, politika pa naj ju upošteva. Pa bo?
Hrana je prepoceni, zato ni splošno cenjena. Prepoceni pa je zato, ker je hrane v trgovinah dovolj. Zakaj je hrane dovolj? Ker je dovolj pridelamo + uvozimo. V članku so neki podatki o res nizki samooskrbi na področju sadja iz zelenjave. Potrebno bi bilo pogledati strukturo, česa Slovenci največ pojemo in potem govoriti, kaj se lahko zgodi ob neki zaostritvi razmer.
Sadjarstvo
Prehranska samooskrba s sadjem se je v zadnjih 25 letih prepolovila in znaša v letih, ko nimamo spomladanske pozebe ali drugih vremenskih neprilik le še okrog 30 %. S tem smo postali popolnoma odvisni od uvoza sadja iz drugi držav. Domače sadje, in podobno velja tudi za zelenjavo, pa postaja na trgovskih policah vse večja eksotika.
Ker smo del enotnega trga EU prihaja k nam poceni sadje iz drugi držav, zlasti tistih, ki imajo mogoče za nekatere sadne vrste boljše razmere za pridelavo, cenejšo delovno silo ali pa bolj ohlapne predpise v pridelavi. To se odrazi v nižji ceni pridelka, čemur pa domača pridelava velikokrat težko konkurira.
Tudi blagovna znamka Izbrana kakovost Slovenije ne zagotavlja dovolj prednosti na tržišču, saj se velik del kupcev ravna predvsem po ceni in ni občutljiv na poreklo sadja. Nekoliko nas je zaskrbelo samo v času »korone«, ko vsaj na začetku police niso bile obilno založene, a je zgodovinski spomin kratek in z normalizacijo razmer smo kaj hitro na to pozabili.
Slovenska politika že precej dolgo ponavlja mantro o samooskrbi, število pridelovalcev pa se rapidno manjša in samooskrba pada. Zlasti se izgubljajo manjši pridelovalci, ki so precej bolj občutljivi na razmere na trgu. K opuščanju pridelave dodatno doprinesejo dodatne administrativne obremenitve in zahteve. Hkrati pa klimatske spremembe, novi bolezni in škodljivci, vedno strožje zahteve za pridelavo,…predstavljajo izzive, ki jih vse več pridelovalcev več ne zmore. Pa to nikakor ne pomeni, da je tehnološka raven slovenskih sadjarjev slaba. Resda se da še marsikaj postoriti na tem področju, težko pa rečemo, da smo tehnološko zaostali. Informacij o sodobnikih načinih pridelave je dovolj, ustvariti pa je potrebno ustrezno gospodarsko okolje, da bodo investicije lahko zaživele. Pri tem pa je izjemno pomembni dejavnik končna cena, ki jo dobi pridelovalec za kilogram prodanega sadja. Ta nikakor ni takšna kot vidimo končno ceno na trgovskih policah, ampak je po navadi le njen manjši del.
FOTO: Bor Slana
Kako torej povečati samooskrbo?
Vsak deležnik v verigi od sadovnjaka do mize bi moral doprinesti svoj delež. Zraven pa mora aktivno vlogo odigrati tudi Ministrstvo za kmetijstvo, ki mora voditi tudi komunikacijo med deležniki, stimulirati dobre prakse in pobude ter zagotavljati dobro okolje tudi za pridelavo.
Zavedati se moramo, da so sadne rastline po svoji definiciji trajnice. Trajni nasad se lahko zelo hitro izkrči in se nadomesti s kako drugo kulturo ali pa se površina enostavno zaraste. Potrebno pa je ogromno znanja in poguma, da se nov sadovnjak ali druga oblika trajnega nasada vzpostavi. Skratka ob optimalnih razmerah za sadjarstvo, ugodnih odkupnih cenah in potrošnikih, ki si želijo domačih proizvodov, bomo potrebovali kar nekaj let do tega, da bomo prišli na spodobno raven samooskrbe."